Kakšno sporočilo imajo naše reakcije za otroka?

Ob rojstvu je vsak otrok »nepopisan list papirja«, ki se začenja učiti. Globlje je najbolj povezan s svojimi starši oziroma skrbniki, od katerih na čustveni ravni mora dobiti varnost, pripadnost, povezanost. Mora čutiti, da je vreden, varen, pomemben in izražen.

Opre se torej na najbližje in se ob tem glede na njihove reakcije uči o zunanjem svetu in tudi o sebi.

Ker je misija našega uma naše preživetje, si bo um iz izkušenj zapomnil negativen scenarij. Zakaj? Da nas lahko naslednjič, ko se bo kaj podobnega zgodilo, obvaruje pred potencialnimi nevarnostmi.

Tako se uči fizično iz izkušenj: če otrok da prste v elektriko in ga strese, bo začutil bolečino in naučil se bo, da tako početje zanj ni dobro.

Po drugi strani pa se uči tudi preko dejanj staršev, na katere se zanaša. Če ga starši velikokrat popravljajo, da česa ni storil prav, um vidi v tem slabost in to pretvori v sporočilo: »nekaj je z mano narobe, lahko me je sram, nisem dovolj dober«.

Če mu starši ne znajo dati ljubezni in slišanosti, si otrok to zapomni kot: »nisem vreden, moje mnenje ni pomembno, moja čustva so slaba«. Tako začne kompenzirati svojo varnost in pripadnost zunaj sebe skozi pritiskanje nase, da bo uspešen (in bo tako končno dobil potrditve in spoštovanje ljudi). Postane lahko perfekcionist, kjer bo varnost iskal v logiki in premlevanju, da se bo lahko počutil mirno. Ali pa ne bo znal postavljati zdravih mej (ker bo tako vsem ugajal in bo skozi to sprejet).

Ko otrok izsiljuje nekaj, starš pa ne zna pravilno iz sebe skomunicirati in postaviti meje (ampak jo postavi iz naveličanosti, zmede, jeze, izčrpanosti, dvomov vase, potrebe po miru), bo otrok izgubil varnost, ker se ne bo mogel pravilno nasloniti na sporočilnost, ki mu jo starš skozi svojo reakcijo daje.

Otrokova reakcija se bo še podaljšala, morda iz nerganja v jok ali cepetanje, še naprej bo iskal pozornost (pripadnost). To je osnova, da si ustvari vzorec, kjer bo kasneje najglasnejši, se družil s prestopniki ali pozornost iskal kako drugače. Znotraj sebe pa bo čutil praznino – nizko lastno vrednost.

Prav zato je ključen del vzgoje in dobrega odnosa z otrokom, da starš začne ozaveščati svoj karakter ter lastne vzorce in strahove, ki so za njegovimi reakcijami. Pravzaprav, ko starši osebnostno rastejo, se dvomi in konflikti začnejo zmanjševati na vseh ravneh, vzorci pa končno odpravljati.

Svet znotraj nas.

Se slišimo.

Ines