Kako si otrok ustvari realnost, da je z njim nekaj narobe in kako to občuti kot sram ali jezo – tudi v odrasli dobi

Ko se v otroštvu nismo želeli izpostavljati, pa so nas malo v to porinili, nas je bilo sram. Ko nismo kot otrok izrazili svojega mnenja ali nečemu rekli ne, česar si nismo želeli, se je razvil sram. Celo ko nas je kdo pohvalil, nas je lahko bilo sram. Situacij je nešteto, naš sram pa se je že takrat izoblikoval in ga nesemo s seboj v odraslo dobo.

Sram je že posledica, reakcija nečesa globljega. Takrat se umaknemo, se naredimo majhne ali neopazne, zardimo,…Lahko pa eskalira celo v jezo.

Pri otroku se sram razvije, ko ni upoštevan ali slišan (tu seveda govorimo o zdravem postavljanju mej staršev, ne pa da je otroku vse dovoljeno). Zato se otrok začne na neki točki zapirati in preneha izražati svoje želje. Po navadi je tak otrok dostikrat kritiziran ali pa ga starši popravljajo, nikoli kaj ni dovolj dobro naredil.

Na tak način prejema signale iz okolice, da njegovo mnenje (ali on sam) nista pomembna in razvije nek občutek manjvrednosti. Še več, tako se lahko nauči novo resnico o sebi: »z mano je nekaj narobe«.

Tak človek se v odrasli dobi pretirano opravičuje, je ponižen, morda boječ in ostaja neviden. Težko izraža svoje mnenje, bolj kot svojemu, zaupa mnenju drugega. Ali pa po drugi strani išče lastno vrednost »na silo« skozi jezo, perfekcionizem, pritiskanje nase. Lahko se odzove skozi ščit, kjer bo povedal kako in kaj je – jasno in glasno.

Sram je naš občutek, ki ga čutimo samo mi, znotraj sebe. Ko vas je sram, se lahko vprašate: »saj druge ni sram, da je mene sram«, zakaj torej bi čutil/a ta občutek? Kje sem zopet sebe pomanjšal/a?

Svet znotraj nas.

Se slišimo,

Ines